Pleča-bočno, Traver(in renver), Obrat na prednjih nogah in Obrat na zadnjih nogah
Naravnost
Ena najbolj pomembnih stvari, ki se jih moramo zavedati, preden začnemo s hodi v stran je to, da konj ni zgrajen zato, da bi se lahko tako gibal za daljše obdobje. Narejen je za gibanje naprej. To ne pomeni, da ne more iti v stran ali da se ne more obrniti, ampak le to, da je najbolj naravno gibanje zanj – gibanje naravnost. Zakaj?
Zato, ker so vsi sklepi pri konjevih prednjih nogah mobilni le v eno smer. Isto velja za sklepe zadnjih nog od skočnega sklepa navzdol. Preizkusite naslednjič, ko boste čistili kopita. Sklepi so kot tečaji na vratih, premikajo se le v eno smer.
Ampak, kot vsi lahko vidimo pri našem vsakodnevnem jahanju, se konji LAHKO premikajo postrani. Kako se torej to zgodi? {+++}
Pri prednjih nogah je možno gibanje v stran v plečih in v njihovi povezavi s trupom. Tukaj namreč ni sklepa, le mišice in ligamenti in ti dovoljujejo nogam da se odvračajo od ravne linije s tem da se pleča dvignejo/spustijo v razmerju do trupa.
Mišice, ki izvršujejo to nalogo, so v glavnem mišljene za opravljanje drugih stvari, zato od začetka niso prav dobro (kondicijsko) pripravljene na to.
Zadnje noge so malo bolj primerne za premikanje stran od srednje linije (=namišljena črta, ki poteka po sredini konjevega telesa) ali znotraj in čez le-to. To pa predvsem zaradi sklepa v kolkih, ki je do neke mere mobilen v vse smeri. Do neke mere pravim zato, ker je jasno, da je bolj gibljiv naprej/nazaj kot pa vstran.
Nekaj pa prispeva tudi mišična masa, ki se nahaja na tistem delu telesa. Konjem, ki so redno deležni raztezanja, se sposobnost za hode v stran vidno izboljša.
Torej, hodi v stran zahtevajo veliko vaje in nežnega raztezanja nevajenih mišic. Pomembno je, da na začetku vaje izvajamo le po nekaj korakov in pustimo konjevemu telesu, da se privadi na nove naloge.{+++}
Pleča – bočno
Pleča-bočno so kompleksno gibanje. Začela bom z razlago, kako so izvedena, nato pa bom povedala, kaj je njihov namen.
Pleča-bočno na ravni stezi: Konjev prednji del telesa se previje navznoter, tako da je telo previto, kot bi hoteli začeti jahati mali krog.
Koliko se bo konj odvrnil/previl navznoter od ravne pozicije, je pravzaprav odvisno od tega kaj hočemo doseči in od tega kako dobro se konj lahko previje in stopi pod sebe, brez da bi izgubil ritem. Ta razdalja lahko variira od npr. 1 dolžine kopita (zunanje prednje kopito se premakne na stezo med zadnja kopita; notranje prednje kopito pa je na notranji strani v primerjavi z zadnjim notranjim). To velikokrat imenujemo Pleča-naprej (Shoulder-fore ali nemško: Shulter-vor)
V nemški šoli pa pogosto slišimo, da je skorajda edino pravilno tako, da se notranjo zadnje kopito poravna z zunanjim prednjim. Premikata se po isti stezi, ostali dve kopiti pa po različnih.
Lahko pa imamo prednji del konja tako močno previt navznoter, da prednja kopita stopajo za 2 stezi bolj noter, kot zunanja kopita, t.i. Strma pleča-bočno (Steep shoulder-in). To zahteva malo več truda od konja – ali se mora biti sposoben previti toliko, da zunanji del še vedno ostane raven in na glavni stezi ali pa se zadnji del premika podobno kot pri traversalah, kjer se zadnji nogi križata. Še vedno razpravljajo, če je to pravilno ali ne, ampak ostaja dejstvo, da je oseba, ki je pravzaprav izumila vajo Pleča-bočno, le-to jasno opisala kot križanje zadnjega dela. Kasneje šele (najbrž zaradi tega, ker je bolj ustrezalo tipu konj, ki so vaje izvajali), je prišla v navado nemška izvedba te vaje, z ravnim in naravnost postavljenim zadnjim delom in z notranjo zadnjo ter zunanjo prvo nogo na isti stezi.
Ko govorim ‘notranjo’, ne mislim nujno notranje strani jahalnice. Konj na zgornji sliki dela pleča-bočno v desno, z desno stranjo na notranji strani, torej na strani v katero je previt. Na taki sliki si je lahko predstavljati stransko stezo na levi strani slike. Prav tako pa bi lahko isto stvar odjahali na desni strani, le paziti bi morali, da bi obrnili konjeve glave proti stezi.
Najpomembnejša stvar (poleg tega, da konj teče naprej in da imamo z njim vzpostavljen kontakt) je prekrivljenost konja. Zelo, poudarjam ZELO, pogosto se dogaja, da konji, namesto, da bi izvedli pleča-bočno, naredijo ravno obratno – pleča padejo ven. (Shoulder-out). To pa zaradi tega, ker se jahač osredotoča na to, da bi dobil navznoter glavo, to se sicer zgodi, prekrivljenost pa se konča pri vihru. Pleča so pravzaprav zunaj.
Pravijo, da se konj mora previti enakomerno, od temena do konca hrbta in da mora celo njegovo telo izgledati kot lok, kot polovica krožnice. No, to je samo na pol res. Konj se pravzaprav ne more previti vzdolž celega telesa. Konj naj bi se samo postavil navznoter, s tem mislim, sprostil čeljust in upognil vrat, tako da gleda navznoter. Tako kot vrat, mora bit upognjen tudi trup. Največ pozornosti pa moramo posvečati stičišču vratu in konjevim prsim, tu se konj ne sme upogniti/previti nič več kot v vratu in trupu. Torej, področje od drugega vratnega vretenca do točke za sedlom mora biti enakomerno previto.
Področje za sedlom se ne more previti. Tukaj hrbtenica ni več fleksibilna, ta del konja ima nalogo kompenzirati to nefleksebilnost z nižanjem notranjega kolka ter s previtjem zadnjega dela konja. To je del vaje pleča-bočno, ki ima učinek na zbranost konja in je zelo pomemben.
Potem je tu rep. Rep je zadnji del konjeve hrbtenice, ki prav tako mora biti previt. Tega ne moremo storiti na silo. Navnoter previt rep je enostavno indikator, da ima konj celovito previto hrbtenico in da nikjer ni napet ali blokiran. Opazujte rep!
Namen vaje pleča-bočno je torej znižanje notranjega kolka in previtje zadnjega dela telesa na tisti strani. Ni pa to edini namen, drugi je raztezanje konjeve zunanje strani telesa, tako da se podaljša in ne le skrajša notranje strani. To učvrsti mišice in izboljša kontakt konja, ki se raztegne proti brzdi. To raztezanje proti brzdi na zunanji strani je mesto, kjer jahač lahko regulira zbranost in tempo, prav tako pa tudi kot.
Konj deluje podobno kot samokolnica, podpira spredaj in poriva od zadaj. Glavni namen vaje pleča-bočno za konja je, da se konj nauči poriniti naprej čimveč teže – z eno nogo, zadnjo notranjo. Zunanja zadnja noga nese malo manj teže. Najmanj teže nosi prednja notranja noga.
Ni pa samo potiskanje teže tisto, ki se poveča, enako se zgodi s podpiranjem telesa. To je še povečano, ker jahač del svoje teže prenese na notranjo sedno kost, kar konu pomaga tako, da lahko notranjo zadnjo nogo iztegne še dlje podse. Zakaj so pleča-bočno tako dobra/pametna vaja? Konj pravzaprav nima izbire glede iztegovanja svoje notranje zadnje noge, enostavno mora to storiti, če hoče ali ne. Ko notranja zadnja noga pristane in se zunanja dvigne, enostavno mora delati. Prav tako dejstvo, da lahko dela le ena zadnja noga naenkrat, konju preprečuje, da bi upočasnil tempo. Če bi poskušali konja raztegniti ‘na obe vajeti’ naenkrat in ga prav tako upogniti na obeh straneh zadnjega dela telesa naenkrat, bi konj najbrz začel upočasnjevati tempo in se upirati dejstvom.
Ni samo zadnji del telesa tisti, ki se ojača z izvajanjem te vaje. Tudi prednje noge opravljajo določeno delo. Morajo se namreč križati in pri tem podpirati določeno težo konjevega telesa.
Traver (in renver)
Potem je tu še traver (Haunches-in; Zadnji del konja-bočno). Traver je traver, kadar ga jahamo po diagonali in so konjevi boki bolj ali manj vzporedni z dolgo stezo. Če ga jahamo v tisto smer, kjer so konjeva pleča vzporedno z dolgo stezo in je zadnji del konjevega telesa previt navzen, je to renver. Jaz to razumem tako, da je ime vaje odvisno od tega kje v jahalnici se nahajamo; ampak ‘haunches-in’ so ‘haunches-in’, pa tudi, če jahamo sredi travnika brez ograje.
Da ima konj kaj koristi od te vaje, mora biti najprej ustrezno izšolan v vaji pleča-bočno in mora biti sposoben določene stopnje zbranosti. Že pri plečih-bočno, ga je treba odvaditi na izpadanje pleč, saj je to pri traverju skoraj nemogoče odpraviti. Je lahko za konja, da to stori in zelo zelo težko za jahača, da to odpravi. Konj mora prav tako obvladati odmikanje od zunanje noge, brez da bi se previl – znati mora biti previt zaradi notranje noge in dopustiti zunanji, da ga vodi v stran. Prav tako mora biti dovolj močan, da porine telo naprej samo s pomočjo ene zadnje noge.
Vaja pleča-bočna v galopu je težka in potencialno škodljiva za konja. To pa zaradi križanja prednjih nog. Ko zunanja prednja noga pristane, se mora notranja prednja noga dvigniti in pristati pred njo. Tu se konj hitro lahko potolče. Ponavadi pleča-bočno v galopu jahamo samo pod zelo majhnim kotom, kjer se nogi pravzaprav ne križata.
Pri traverju v galopu, konj križa zadnji nogi in ves zgoraj opisani postopek opravi, ko sta obe nogi v zraku. To pa potem ni več tak problem.
Obrat okrog prednjih nog
Obrat okrog prednjih nog uči konja, da se odmika od jezdečeve noge. Vaja je relativno težka zaradi dejstva, da je konju dovoljeno le minimalno gibanje naprej, kar je za mladega konja lahko precej neopogumljajoče.
Zato je dobra ideja, da ne delamo takoj celega kroga, le korak ali dva; to bo konju pomagalo aktivirati zadnjo notranjo nogo brez da bi izgubil željo po gibanju naprej.
Veliko jahačev ne loči obrata na prednjih nogah od tistega na zadnjih. Kateri je torej kateri? No, ponavadi ju kategoriziram glede na to, kako vplivajo na konjevo ravnotežje. Bom razložila.. Malo fizike:
Konj stoji zravnan in uravnotežen zato, ker ga podpirajo njegove 4 noge, kot štirje stebri, vsak v svojem kotu. Pri konjevem teleseu lahko določimo Center Gravitacije – CG (rumena barva na sliki) – to pomeni, če bi bil konj kip iz kamna, bi lahko pod CG postavili stebriček in konj bi še vedno stal pokonci. Ampak konj ima 4 noge in CG leži nekje znotraj štirikotnika, ki ga le-te določajo (modra barva na sliki). Ponavadi blizu sredine, ampak malce bližje prednjim kopitom (konj je pač težji spredaj).
Ko konj dvigne zadnjo (desno) nogo, se CG prenese iz zadnjega (desnega) kota, drugače bi obstajala nevarnost, da bi ta del telesa padel, saj je prvotni CG (rumena barva) zunaj ali blizu roba namišljenega trikotnika, ki ga tvorijo preostalo 3 podpirajoča kopita. Torej, težko telo je še vedno tam, le noge, ki ga podpira ni več. Prvotni/rumeni CG se mora premakniti.
Ko konj izvaja obrat na prednjih nogah, recimo, v desno, je postavljen v desno. To avtomatično prenese CG majčkeno v levo. Nato konj dvigne desno zadnjo nogo, da bi jo postavil pred in čez levo zadnjo nogo. Konj je tako prisiljen prenesti svoj CG približno v sredino novo nastalega trikotnika, ki ga tvorija preostala tri kopita. Prav tako ima v tem trenutku samo 1 zadnjo nogo, na kateri lahko stoji in zato, da ji ne bi bilo treba podpirati dvojne teže, se CG prenese naprej.
Prednje noge se ne premikajo v dolgih korakih. Desna prednja noga pravzaprav stopa na mestu, leva pa se premika centimeter po centimeter, to pa zato, da lahko ves čas podpirata telo in ga držita v ravnotežju. Zadnji nogi pa, nasprotno, delata velike korake in zaradi tega jima prednji nogi pomagata, tako da prevzameta podpiranje določenega deleža teže.
No, nekateri bodo rekli, da je to kontra-produktivno in narobe izvedeno. In čisto možno je, da bi konj najbrž moral truditi se in prenesti čimveč teže na zadnje noge, da bi izgledal lepo. Ampak, dejstvo ostaja – vaja Obrat okrog prednjih nog konjevo težo prenese na njegov prednji del. Ko konja obvlada zbranost, te vaje ne izvajamo več.
Kar ta vaja stori za zbranost je to, da postavi zadnjo notranjo nogo bližje srednji liniji in jo s tem obenem potegne bliže k sredini in pred zadnjo zunanjo nogo. To pomaga gimnasticirati konjev zadnji del telesa in sklepe, naredi jih bolj fleksibilne in močnejše.
Pogosta napaka pri tej vaji je, kadar konj svojih prednjih kopit ne dviga v zrak, ampak nogi le zvija drugo okrog druge, kot bi se hotel priviti v tla J . Potem, ko pa hoče stopiti naprej, se skoraj spotakne in nato odstopiclja, brez da bi bile prednje noge usklajene z gibanjem zadnjih nog. Pravilno je ta vaja torej izvedena tako, da se prednje noge premikajo, tako da ustvarjajo čisto majhen (namišljen) krog.
Obrat okrog zadnjih nog
Obrat okrog zadnjih nog pa je popolnoma drugačna zgodba. No, ne popolnoma drugačna, le nasprotna. Vajo imenujemo tudi pirueta v koraku. Konj prenese težo na zadnji del telesa, da bi lahko premikal eno nogo čez drugo, v levo ali desno smer.
Kot že rečeno, konja podpirajo 4 noge, približno na sredini je CG.
Ko konj dvigne prednjo nogo z namenom, da bi jo premaknil, se CG premakne iz tistega kota, drugače bi konj lahko padel, saj je prvotni CG izven trikotnika, ki ga tvorijo 3 preostala podpirajoča kopita.
Ko se konj obrača na prednjih nogah, zadnje noge stopajo okrog prednjih. Stopajo druga pred drugo in tako so vedno bližje prednjim kopitom. Pri obratu na zadnjih nogah pa prednje noge stopajo okrog zadnjih, prav tako druga pred drugo, ampak premikajo se stran od zadnjega dela telesa. Pri obratu na zadnjih nogah moramo torej paziti, da nam konj ne uide stran od zadnjega dela.
Dobra stran tega je, da zunanja zadnja noga prav tako mora stopati pred notranjo zadnjo nogo; tako zadnje noge sproti ujamejo ‘uhajajoče’ prednje noge.
Prevedeno in povzeto po: www.sustainabledressage.com
