8. Wilhelm Mueseler – Druga stopnja šolanja konja

8. Wilhelm Mueseler – Druga stopnja šolanja konja

2279
0
SHARE

Konja naučimo poslušnosti na dejstva

Ta faza v konjevem šolanju je zelo pomembna a kljub temu tako pogosto narobe razumljena. Zahteva zares podrobno razlago, ki jo bom podal s pomočjo naslednjih točk:
-Kako izgleda na dejstva poslušen konj?
-Kako jahač ve, kdaj je njegov konj poslušen na dejstva?
-Kako prešolamo konja, ki je to poslušnost izgubil? {+++}

Kaj mislimo s tem, ko pravimo, da konja »učimo poslušnosti na dejstva«?

Konj popolnoma uboga dejstva:
1) Če je popolnoma sproščen. V njegovi čeljusti, zatilju, vratu, hrbtu in nogah ne sme biti nobene napetosti ali zategnjenosti
2) Če je pozoren na jahačeve noge, hrbet, vajeti in če se premika v ravnotežju. V bistvu to pomeni, da je njegov celoten gibalni mehanizem podvržen jahačevim navodilom. To pa je mogoče le, če konj razume delovanje nog, rok, teže in hrbta in če jahačeva navodila rad izpolne.
Učenje konja dejstev ne pomeni:
a)da mora privzeti nek določen položaj, držo, ali
b)da že razume vsa dejstva, ki so sestavljena iz različnih delovanj.
Popolnoma sproščen konj bi moral biti sposoben izvrševati manjše jahačeve zahteve in mu dati občutek harmonije in enosti(jahač in konj se počutita, kot da sta eno), tako v kasu kot v galopu. Veliko več časa pa je potrebnega, da ta občutek dosežemo tudi v koraku in pri prehodu v stoj. Postopoma izoblikujemo temelje, na katerih lahko nato razvijamo trening. Skoraj nemogoče je, da bi med konjem in jahačem obstajal primeren delovni odnos, če prvi drugemu ne zaupa popolnoma in če ni popolnoma sproščen. Tudi če samo en od idealov (omenjenih pod točko 1) in 2)) ni izpolnjen, se bo pojavila cela vrsta problemov, ki, odvisno od konjevega temperamenta in jahačeve izkušenosti, lahko vodi v popoln polom in pomeni najmanj jahačev neuspeh v njegovi nameri izšolati konja.
Poslušnost na dejstva je torej začetna točka za vse nadaljnje dresurno delo in je absolutno ključnega pomena. Prav tako pomembna pa je tudi v ostalih disciplinah, ki jih ima jahač morda v mislih za svojega konja, na primer, pri preskakovanju ovir. Delovanje na konja z dejstvi in pripravljanje konja k temu, da jih uboga, bi moral biti začetek vsake učne ure, ne glede na kakšni težavnostni stopnji sta konj in jahač. Ne smemo pa pozabiti, da mora jahač najprej pridobiti konjevo pozornost, le-ta pa mora biti sproščen in pripravljen za delo, šele nato namreč lahko od njega zahtevamo izvajanje nalog.
Delovanje z dejstvi pa je tudi nekaj, k čemer se mora jahač vračati, če njegov konj pokaže kakršnokoli obliko neposlušnosti, napetosti ipd. Vsakega pokvarjenega ali slabo šolanega konja, ki je izgubil svoje »dobre hode« ali postal boječ, moramo najprej narediti pozornega na dejstva. Ko nam to uspe, težave in napetost izginejo, dobri hodi se povrnejo in v kratkem lahko nato zopet vzpostavimo harmonijo med nami in konjem.
Vzdrževanje in izboljševanje te harmonije do popolnosti tudi pri najtežjih vajah je kriterij s pomočjo katerega lahko ocenimo ali je bilo naše šolanje pravilno izvedeno. Vsaka opeka, ki jo dodamo na »stavbo« dresure služi za izboljševanje harmonije; če temu ni tako, to pomeni odmik od nje. Ta trditev izgleda preprosta a obenem predstavlja tudi najbolj težavno in pomembno dejstvo pri jahanju; to pa prav zaradi tega, ker se mu ne moremo izogniti.
Povedati je treba, da večina konjev poslušnosti na dejstva ni naučena ali pa jo je naučena nepopolno. Take konje, kadar z njimi jahamo na terenu, lahko do neke mere nadziramo in usmerjamo brez harmonije. Neizpodbitno pa drži, da nekateri konji, ki so popolnoma poslušni na dejstva, delajo z veliko manjšo porabo energije in z veliko več veselja; njihovi jahači, ki jih lahko nadzirajo mirno in z manj truda, pa v jahanju veliko bolj uživajo med drugim pa se tudi izognejo kakršnimkoli nepričakovanim težavam. Da je vse to možno, pa mora biti naš konj seveda poslušen na dejstva.

Kako izgleda konj, ki je poslušen na dejstva?

To vprašanje je velikokrat zastavljeno. Nanj ne smemo poskušati odgovoriti tako, da opisujemo konja, ki se nese na način, ki izgleda popoln. Če bi to storili, bi večino jahačev spodbudili k tem, da bi svoje konje prisilili v nek določen okvir to pa je nekaj najbolj nevarnega, kar jahač lahko stori. Torej – pri odgovarjanju na to vprašanje si ne bomo pomagali z opazovanjem konjeve drže. Drža ali videz konja se spreminjata glede na stopnjo šolanja, ki jo je konj dosegel, glede na vrsto hoda, v kateri se giblje, glede na to, kaj želimo v nekem trenutku narediti in glede na konjevo telesno zgradbo.
Pravilen odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje je torej lahko le: »Konj, ki je poslušen na dejstva izgleda, kot da med njim in jahačem vlada popolna harmonija.»
Lahko bi pa tudi rekli, da odgovor na to vprašanje ne obstaja, namreč, ne moremo govoriti o konju v izolaciji, saj je celoten vidik konjeve poslušnosti na dejstva zapleteno povezan z jahačem, ki ta dejstva pravzaprav daje.
Kakorkoli, zgodi se, da ljudje vseeno govorijo o tem, kako se konj nosi; in če to že res morajo početi, ni prav, da se omejijo le na vrat in glavo: nemogoče je preveč poudariti da je konj pod nami ŽIVO bitje in ne lesen konjiček. Na lesenem (gugalnem) konjičku se mogoče res da delati z enim elementom v izolaciji, niti slučajno pa to ni mogoče na pravem konju. Ocenjevati celoto glede na to kakšen je njen posamezen del v izolaciji je narobe.
Zahteva, da mora biti harmonija med konjem in jahačem prepoznavna, napeljuje na to, da za ocenjevanje le-te ni dovolj le površen pogled: oba, konja in jahača je treba nekaj časa opazovati, preden lahko rečemo ali je konj poslušen na dejstva ali ne. Ključnega pomena pa je, da ju opazujemo, ko stojita na mestu, v gibanju, v menjavah, zavojih, v prehodu v stoj in na krogu. Čisto možno je, da konj uboga na dejstvu v kasu, ne pa kadar stoji na mestu. Če pa opazimo obratno (da konj uboga na dejstva kadar stoji na mestu, ne pa kadar kasa), smo se v našem opazovanju in oceni prav gotovo zmotili.
Vsak gib mora biti storjen mirno in v harmoniji in mora tako tudi izgledati .Gibi, ki jih stori jahač, morajo biti pravilni in v harmoniji s konjem.
Opazovalcu se mora zdeti konj zadovoljen, njegovo gibanje pa lagodno in neprisiljeno; jahač pa mora dajati vtis, da na konju sedi in ne počne nič drugega kot to; stvari pa se dogajajo kar same od sebe. Najvišje je treba poudariti pomembnost tega, da so dejstva nevidna. Če jih lahko vidimo, to pomeni, da niso v harmoniji in če logično sklepamo, to pomeni, da konj ni bil naučen poslušnosti na dejstva.
Opomba: V knjigi se seveda nahajajo tudi skice, risbe in fotografije. Vsaka je v okvirčku, pod njo pa opis. Na tej strani je okvirček, pod njim pa piše: Kako izgleda konj, ki je poslušen na dejstva. V okvirčku pa ni nobene ilustracije, temveč naslednje opozorilo:

Fotografijo konja, ki je poslušen na dejstva, smo izpustili z namenom, da se izognemo (že tako pogostemu a zmotnemu) poudarjanju konjeve zunanje podobe in drže.
HARMONIJA
med
JAHAČEM IN KONJEM
ne obstaja v nekem določenem trenutku, ki ga lahko ujame risba ali fotografija. Najbolje je izražena NE z neko posebno držo konja, temveč s popolno in stalno ubranostjo med dvema živima bitjema v vsakem trenutku.

Jahač mora:
a) ves čas sedeti mirno in prožno v najglobljem delu sedlu. Ne sme se nagibati na stran vsak korak, niti ne sme opazovalec v bližini slišati ali videti, da z zadnjico udarja v sedlo.
b) držati roke in dlani pri miru. Ne sme jih premikati vsak korak. Njegov kontakt na vajetih mora biti konstanten. Vajeti ne smejo ohlapno viseti ali biti v enem trenutku ohlapno popuščene, v naslednjem pa močno zategnjene. Prav tako jahač ne sme »žagati« z vajetmi, da bi obdržal kontakt s konjevim gobcem ali da bi zagotovil konjevo žvečenje brzde.
c) držati noge mirne in v stalnem kontaktu s konjem: na ta način lahko noge delujejo, kadarkoli je to potrebno, brez da bi jahač spremenil svoj položaj. Dopusten je majhen premik kolena, ki ga je včasih potrebno (res rahlo) upogniti ali zravnati.
Konj mora:
a) stopati mirno, enakomerno a energično
b) kadar stopa naprej, imeti ušesa v isti višini; na vogalih in pri obračanju mora dajati vtis, kot da se navznoter previja čisto po svoji volji. Kadar ima konj glavo obrnjeno navzven, se pokaže zategnjenost.
c) žvečiti brzdo mirno in neprekinjeno, brez da bi mi to slišali. Ne sme se truditi, da bi brzdo izpljunil, jo »mleti«, ali se igrati z njo s svojim jezikom. Ne sme dobiti jezika preko brzde, niti mu jezik ne sme viseti ven iz gobca.
d) mirno držati glavo in vrat. Z glavo ne sme stresati, niti pri menjavi hoda ali pri mirovanju ter prav tako ne, kadar po krajšem počitku znova zakasamo. Ne sme je stegniti naprej ali navzgor ali je znižati k prsim. Vrat mora biti enakomerno ukrivljen.
e) tiho, brez švrkanja nositi rep.

(To ocenjevanje se lahko začne z jahačem ali s konjem; jaz sem začel z jahačem, saj s tem ko daje dejstva, predstavlja aktivno komponento.)

Samo po sebi je jasno, da morajo biti zgornje zahteve izpolnjene v enakem obsegu. Če samo ena manjka, konj ne bo popolnoma sproščen in tako ne bo popolnoma na razpolago jahaču. Ne bo v položaju, ko bi se lahko odzival na dejstva.
Zaokrožen vrat in konstantno žvečenje brzde nista edina dejavnika, niti nista najbolj pomembna, sta samo najlažja za opazovat. Konji namreč lahko zaokrožijo vrat in žvečijo brzdo BREZ, da bi bili poslušni na dejstva.

 

Kako jahač ve, kdaj je njegov konj poslušen na dejstva?

To vprašanje je za jahača precej bolj pomembno, kot tisto iz prejšnjega poglavja (»Kako to izgleda?«). Glede tega kaj mora jahač čutiti, moramo biti zelo jasni. Enako velja za to, kako se jahač lahko prepriča, da so bile njegove interpretacije o tem, kaj čuti, pravilne.
Vsak jahač mora sprejeti dejstvo, da obstaja natančen in jasen test, da se prepričamo, če konj uboga na dejstva ali ne.
Konj, ki je poslušen na dejstva:
1. je popolnoma sproščen
2. »posluša« jahačeve noge in hrbet
3. je pripravljen ubogati na dejstva vajeti
4. je uravnotežen
Z vsako od teh štirih zahtev se moramo ukvarjati ločeno. Ne smemo pa zaradi tega misliti, da jih lahko izpeljemo neodvisno eno od druge. Vse se stapljajo v eno, saj so tudi dejstva kombinacija delovanja križa, nog, vajeti in teže in so zatorej neločljiva. Ne moremo uporabljati vajeti brez nog ali obratno. Vse kar lahko naredimo, je da pripravimo konja k temu, da postane poslušen na dejstva.

Kako jahač ve, če je njegov konj popolnoma sproščen?

To vprašanje je tako vse-obsegajoče, da je odgovor nanj možen le s stalnim preverjanjem in testiranjem, česar se bomo lotili v naslednjih poglavjih. Če konj kaže samo za mišjo dlako odpora, to pomeni, da ni sproščen. To je še posebej pogosto kadar:
a) konj ne »gre naprej« enakomerno, z dolgimi koraki, medtem ko žveči brzdo, ali
b) če je nihanje hrbta neenakomerno, tako da jahač ne more sedeti globoko v sedlu.

Kako jahač ve, če njegov konj »uboga« njegove noge in hrbet?
Kako jahač ve, če njegov konj »uboga« vajeti?
Kako jahač ve, če je njegov konj v ravnotežju?
Kdaj je konj naravnost?

Kako naučimo konja, da postane poslušen na dejstva?
Učenje šolskega konja poslušnosti na dejstva
Učenje dejstev pri nešolanem konju
Učenje poslušnosti na dejstva pri slabo ali narobe šolanem konju

 

Vir: Wilhelm Mueseler – Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

 

 

 

 

BREZ KOMENTARJEV